Lani poleti sva z možem iskala kraj, kjer bi otroka, stara osem in enajst let, prvič preživela teden dni v gorah. Prijateljica je predlagala Posočje in dodala, da je Bovec idealen za družine, ki želijo aktivnosti brez gneče. Rezervirali smo apartma za sedem dni.
Že ob prihodu nas je presenetila barva Soče. Otroka sta stala na mostu in nista mogla verjeti, da je voda res tako zelena. Gostitelj nam je povedal, da je Bovec poleti izhodišče za skoraj vse športe na vodi, od raftinga do kajaka.
Drugi dan smo se odločili za družinski rafting. Agencija ga je ponujala za 35 Eur na osebo, z vso opremo in vodnikom. Sin je bil prestrašen, a ko smo prišli do prvih brzic, je kričal od veselja. Vodnik nam je razložil, da je Bovec znan po tem, da ima reka tudi odseke, primerne za začetnike.
Tretji dan smo se peš odpravili do slapa Boka. Pot ni bila dolga, a za otroka dovolj zahtevna, da sta bila na vrhu ponosna. Hčerka je rekla, da je to najlepši slap, kar ga je kdajkoli videla. Gostitelj nam je pozneje povedal, da Bovec skriva še veliko podobnih kotičkov, ki jih turisti spregledajo.
Večere smo preživljali na terasi z razgledom na Kanin. Hrana v lokalnih gostilnah je bila preprosta in okusna, od frike do soških postrvi. Mož je ugotovil, da je Bovec cenovno prijaznejši od Bleda, saj smo za večerjo za štiri plačali okoli 60 Eur.
Nekega dne je deževalo in mislili smo, da bo dan izgubljen. Gostitelj nas je poslal v Kobarid v muzej prve svetovne vojne. Otroka sta ure poslušala zgodbe o vojakih na soški fronti. Spoznala sem, da Bovec in okolica ponujata zanimive dneve tudi takrat, ko vreme ni naklonjeno.
Ob odhodu je sin vprašal, ali se lahko naslednje leto vrnemo. Rekla sem, da bomo videli, a sem že isti večer pisala gostitelju za termin. Za nas je Bovec postal kraj, kjer sta otroka prvič začutila gore, reko in dolgo poletje brez zaslonov.