Kako čas beži, sem se spraševala te dni, ko sem pomislila, kako dolgo že nosimo navadne ali pralne maske. Spominjam se dni, ko se je vse skupaj šele začelo in nismo vedeli, kaj točno se dogaja in smo sledili navodilo, ki nam jih je dala država. Sedaj že približno vsi skupaj vemo, kaj se nam dogaja in prav vsi si želimo, da bi bilo tega končno konec.
Vsi smo že naveličani omejitve, pravil, da nosimo navadne ali pralne maske, ker je preteklo že preveč časa. Prav spominjam se, kako smo na začetku upali, da bo vse skupaj trajalo en mesec, sedaj pa je že krepko preko dveh let. Človek ne more verjeti, da te lahko en virus tako uniči, uniči vse nas, da smo se naenkrat spremenili, nismo več družabni, vsak se drži zase. Ko nosimo pralne maske, se skoraj ne prepoznamo več. Ne vidimo več teh nasmehov in to je žalostno.
Sama najbolj pogrešam nasmeh, ko nekoga srečam in tega ni, ker so na obrazih pralne maske. Upam, da se bo to res končalo in da ni zarote za tiste, ki so bili cepljeni, da bomo skozi to prišli srečni in zdravi in bomo lahko naprej živeli.
Danes, ko odhajaš od doma, ne pomisliš, če si vzel denarnico in telefon, ampak na pralne maske, ker so obvezne. Sama vestno upoštevam pravila in jih bom še naprej. Moje zdravje je trenutno stabilno, vendar sama ugotavljam, da izgubljam tisto pozitivno moč, ki sem jo vedno imela.
Če bo treba, bodo pralne maske na mojem obrazu še nekaj časa, počutila pa bi se resnično bolj prijetno, če bi mi nekdo povedal, kdaj bo tega konec. Še najmanj me ovira ena pralna maska, ker mi je ni težko nositi, edino, kar pogrešam, so nasmehi. Upam, da smo na koncu. …