Naš dedek je vedno sanjal o posebnem kotičku na robu vasi, kje ima svojo zemljo že več desetletij. Tam, kjer rastejo stare češnje, kjer se poleti sliši petje čričkov in kjer jutranja meglica nežno objema travnike, je dedek že dolgo v srcu risal podobo in si zamišljal kakšna bo mala pravljična modularna hiška.
Vsakič, ko smo prišli na obisk, nas je peljal na sprehod tja gor. S palico je risal načrte po prsti in z iskricami v očeh govoril o veliki terasi z razgledom na dolino, o majhnih lesenih polknicah, pisanih cvetličnih koritih in o kaminu, ob katerem bi sedeli ob zgodnjih zimskih večerih. Njegove besede so bile polne topline, kot da že diha tisti les, iz katerega bo modularna hiška zgrajena. Vedno je govoril, da to ne bo navadna hiška, to bo modularna hiška, takšna, ki bo dihala z naravo. Poleti bo hladna, pozimi pa topla kot babičin objem. Zunaj bo les, znotraj pa veliko svetlobe in odprtih prostorov, kjer boste vnučki tekali in se smejali. Dedek je prebiral kataloge, listal po revijah o sodobnem bivanju in si pridno zapisoval ideje. Včasih je celo risal male skice, kjer so bile označene sobe, tukaj bo otroška sobica, tu kuhinja, kjer bo babica kuhala marmelado in tukaj pod hrastom bomo postavili gugalnico, je med risanjem mrmral v svojo brado. Ko smo mu predlagali velike hiše in moderno arhitekturo, je le odkimavala, ne, ne, hočem nekaj preprostega in pravljičnega, je dodal. Želim, da je majhna in polna življenja, da boste vnučki imeli prostor kamor se boste vedno radi vračali. Vsako leto smo na tisti zemlji skupaj sadili rože, kosili travo in si predstavljali, kako bo nekoč videti.
Dedek je govoril, da bo vsaka deska, vsak kamen in vsak žebelj vgrajen s srcem. Danes, ko ga gledam, kako sedi na stari klopci in s pogledom meri tisti kos zemlje, vem, da so njegove sanje še vedno žive. In v mojem srcu tiho upam, da mu bomo nekoč lahko pokazali in rekli. Dedek, tvoja pravljična modularna hiška zdaj stoji. In v njej bomo skupaj ustvarjali nove spomine.