Ko sem pred tremi leti dobila diagnozo melanoma, se mi je za nekaj dni ustavil svet. Sprva so govorili o kirurški odstranitvi, a ko so kasneje našli povečane bezgavke, sem prvič slišala za možnost imunoterapije. Nisem točno vedela, kaj to pomeni, ampak zdravnik je razložil zelo človeško, da gre za zdravljenje, ki spodbuja moj imunski sistem, da sam zazna in uniči rakave celice.
Začela sem z zdravljenjem z veliko mero dvoma. Bala sem se stranskih učinkov, a so bili precej znosni, največkrat sem bila le utrujena, nekaj dni po infuziji me je bolela glava, drugič sem imela rahlo povišano temperaturo. A v primerjavi s klasično kemoterapijo, ki sem jo poznala od prijateljice, je bilo to nekaj povsem drugega.
Najbolj sem bila presenečena, kako hitro so se pokazali prvi pozitivni premiki. Tumorji so se začeli zmanjševati, splošno počutje se je izboljšalo in strah je počasi začel popuščati. Danes sem v remisiji. Še vedno hodim na kontrole in vsakič, ko zdravnik izreče besede ‘brez sprememb’, občutim hvaležnost.
Imunoterapija mi je dala novo priložnost, ne le za življenje, ampak za življenje brez večnega strahu.
V času zdravljenja sem se naučila poslušati svoje telo, počivati, ko je bilo to potrebno in ne kriviti sebe za utrujenost ali nihanja v počutju. Imunoterapija ni čudežna rešitev, a v mojem primeru je delovala tiho in vztrajno. Najbolj mi je pomagal občutek, da ne uničujem telesa, ampak ga spodbujam, da se samo brani. To mi je dalo drugačen pogled na bolezen.
Veliko sem prebrala, se povezala z drugimi bolniki in ugotovila, da je izkušnja z imunoterapija zelo osebna. Nekomu ustreza, drugi morajo poiskati drugo pot. Zame je bila to prava odločitev.
Danes bolj cenim vsak navaden dan. Sončen sprehod, vonj po kavi, smeh ob večerji. Brez imunoterapija teh trenutkov verjetno ne bi bilo. In prav zaradi tega jo nosim v sebi ne le kot del zdravljenja, ampak kot simbol druge priložnosti.