Judje v Sloveniji pred drugo svetovno vojno

Organizirano raziskovanje o preteklosti Judov na področju Slovenije je bilo do sedaj zelo pomankljivo. V nadaljevanju so povzeti bistveni izsledki s tega področja.
Od pričetka Judovske emigracije iz Palestine v obdobju prvega stoletja našega štetja pa vse do trinajstega stoletja ni kakšnih natančnejših poročanj o Judih na področju današnje Slovenije. Dejstvo je, da so bili Judje prisotni v celotnem rimskem imperiju in da so se ukvarjali predvsem s trgovanjem. To pomeni, da so prebivali predvsem v večjih mestih. Dejstvo je tudi, da je bilo eno takih mest med drugimi tudi Emona. Znana arheološka najdba iz bližine Škocjana je oljčna svetilka z vgravirano menoro kar potrjuje prisotnost Judov. Tako je verjetnost, da so Judje prebivali na današnjih slovenskih tleh že za časa rimskega imperija zelo visoka. Najbolj strjeno področje Judovskega poseljevanja v neposrednji bližini je bilo na področju Istre (predvsem v Pulju). Med leti 500 in 1000 je prav z Istre potekala ena glavnih poti judovske migracije po slovenskem ozemlju preko Ljubelja proti severu, se pravi na današnje področje Nemčije.
Jasno izpričana je prisotnost Judov v dvanajstem stoletju. Večina Judov je prišla kot begunci pred križarji iz nemško govorečih predelov Evrope nekaj pa tudi iz italijansko govorečih. V srednejm veku so obstojale judovske skupnosti v številnih mestih kot na primer v Piranu, Kopru, Izoli, Ljubljani, Mariboru, Radgoni, Slovenj Gradcu, Ormožu, Celju in na Ptuju.
V poznem srednjem veku sta bili pomembnejši judovski središči na našem ozemlju Maribor in Gorica. Na slovenskem etničnem ozemlju so Judje prvič omenjeni na Koroškem s koder je tudi izpričana krščanska legenda o "blodečem Judu" (po krščanski legendi naj bi Jezus Kristus nekemu drugemu Judu rekel, da bo blodel po zemlji dokler ne bo Kristus ponovno vstal). Blodeč Jud naj bi se pojavil tudi v Beljaku.
V Mariboru naj bi bili Judje naseljeni v dvanajstem stoletju. Mariborska judovska skupnost je bila precej razvita in številčna saj so se tam Judje ukvarjali z bančništvom (s katerim se kristjani niso smeli ukvarjati), trgovino in obrtjo. Dokaj nenavadno pa je, da so mariborski Judje imeli v lasti tudi mline in vinograde kar je bilo vsaj v tistih časih precej nenavadno. Mariborski judovski skupnosti je "predsedoval" rabin (judovski duhovnik), pravne spore s kristjani pa je reševalo t.i. judovsko sodišče. Eden svetovno znanih rabinov, ki kje imel sedež v Mariboru je bil rabin Israel Isserlein, ki je opravljal nalogo glavnega rabina za Kranjsko, Štajersko in Koroško. Na žalost pa do sedaj še ni bilo resnejših poskusov, da bi se njegova številna dela, ki bi pripomogla k poznavanju slovenske zgodovine predvsem v tistem delu Slovenije, vzelo pod drobnogled.
Ko se je v štirinajstem stoletju pojavila kuga se je vzporedno z njo pojavil tudi srdit antisemitizem saj je bila krivda za razširjanje kuge pripisana Judom. Vrstili so se pogromi (pogrom je beseda slovanskega izvora, ki pomeni nasilne izpade v večjem obsegu proti Judom) v katerih so bile požgane judovske četrti na Ptuju, v Gradcu in Radgoni. Judovska finančna pomoč je pomembno vplivala na znane celjske grofe vendar je Herman II. Jude izgnal iz grofije že v 15. stoletju.
Janez Vajkard Valvasor je omenil obnovo ljubljanske sinagoge in jo postavil v leto 1213. Kakor drugod so se Judje tudi v Ljubljani ukvarjali predvsem z obrtjo, trgovanjem in bančništvom. Judovska četrt v Ljubljani je še danes prepoznavna, čeprav le toponimno. V stari Ljubljani ob Ljubljanici še danes imeni Židovska ulica in Židovska steza spominjata na nekdanjo tamkajšnjo judovsko četrt. V zgodnjem 16. stoletju je bil izdan odlok, ki je Judom prepovedal daljše bivanje na območju vojvodine Kranjske in od takrat je prisotnost Judov v Ljubljani zelo nestanovitna.
18. marca 1496 je cesar Maksimiljan pod močnim pritiskom slovenskega plemstva izdal edikt o pregonu Judov iz Štajerske in Koroške. Rok izselitve za vse Jude je bil 6. januar 1497. Edikt ni zajel področja Kranjske. Tam živeči Judje so se namreč odkupili saj so cesarju ponudili več kakor plemstvo za izgon Judov. Vendarle so se pritiski nadaljevali in tako je pregon Judov uspel leta 1515. Večina izgnanih Judov se je naselila v bližnjih deželah, v habsburških delih Italije in na zahodnem Madžarskem, čeprav ostane izpričano dejstvo, da je nekaj izgnancev ostalo tudi po slovenskih vaseh (še danes so na slovenskem podeželju pogosti judovski priimki). Pomembna ostalina iz tega obdobja je edini znan pristen slovensko-judovski priimek Morpurgo, ki so ga prebivalci v zatočiščih kamor so se zatekli Mariborski Judje dodelili prišlekom. Odloki o izgonu so se tekom stoletij ponavljali in obnavljali kar izpričuje prisotnost Judov ali ponovne poskuse naselitve. Zadnji odlok je bil izdan celo leta 1828, posamezne omejitve za naseljevanje in trgovanje ter poslovanje pa so ostale vse do leta 1861.
Za časa Napoleonovih Ilirskih provinc se je nekaj Judov naselilo v slovenskih krajih vendar le za kratko obdobje. Ena znanih in najbolj vplivnih družin iz tega obdobja je bila družina Heimann. Ko so bile Ilirske province leta 1815 ponovno priključene Avstriji so obveljali stari zakoni. Leta 1817 je avstrijski cesar Judom prepovedal naseljevanje na Koroškem. Naseljevanje v omenjenih delih je bilo v 18., 19. in 20. stoletjem pod močnim antisemitskim vplivom v veliki meri preprečeno in maloštevilčno.
Eno največjih judovskih središč se je pričelo oblikovati proti koncu 18. stoletja in v 19. stoletju in sicer v Prekmurju. Izjemno močni judovski skupnosti sta bili vse do pričetka druge svetovne vojne v Murski Soboti in Lendavi. Murska Sobota je bila od leta 1929 celo glavna Judovska občina za Slovenijo v okviru Jugoslavije. V Lendavi je 1843. leta pričela delovati Judovska osnovna šola, leta 1853 pa je prvič omenjena tudi sinagoga (le-ta je bila petdeset let pozneje zadnjič obnovljena).
Leta 1941 se je po vsej Evropi pričela morija Judov znana kot Holokavst ali Šoa. Tudi slovenski Judje se Šoi niso izmaknili. Pred letom 1941 je na slovenskem območju živelo preko 4500 Judov. Velika večina teh Judov je klavrno končala v nacističnih plinskih celicah raznih uničevalnih taborišč (predvsem v Auschwitzu, kjer so pomrli skoraj vsi prekmurski Judje). Slovensko judovstvo je trpelo ne le pod Nemci temveč tudi na področjih okupiranih z italijanske strani. Znanih je mnogo tragičnih zgodb o boju posameznikov za preživetje.
Večina slovenskih Judov iz Ljubljanske pokrajine je bilo deportiranih v koncentracijsko taborišče na Rabu. Precejšnje število slovenskih Judov se je pridružilo partizanskim enotam ki so se jim pridružili tudi mnogi Judje po Evropi, ki so bežali pred nacističnim terorjem. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so judovski taboriščniki oblikovali poseben judovski bataljon v okviru Jugoslovanskega partizanskega gibanja. Le pol leta zatem je bil zaradi izrecnega nemškega pritiska razpuščen tako da so se njegovi borci pridružili drugim enotam širom Jugoslavije.

Slovenski Judje danes

Večina Judov, ki je imela "srečo" preživeti drugo svetovno vojno se je odselila v tujino, predvsem v Izrael. Kmalu po vojni se je ponovno oblikovala Judovska skupnost Slovenije, ki je bila do leta 1991 del Zveze Jugoslovanskih Judovskih Skupnosti. Nenaklonjenost jugoslovanskih oblasti (predvsem zaradi mednarodne politike Jugoslavije v odnosu do Izraela) in strogo ateistična družba ni dopuščala večjega razvoja skupnosti in trdnejšega izoblikovanja Judovskih korenin. Za časa Jugoslavije se je Judovska skupnost Slovenije (v nadaljevanju JSS) močno preobrazila. Emigracija v Izrael se je nadaljevala čeprav zaradi že tako majhnega števila preživelih ni bila bistvena (zadnja celotna judovska družina je iz Slovenije emigrirala v Izrael leta 1987, nekaj posameznikov pa tudi kasneje). Zaradi konstantnih migracij znotraj Jugoslavije je JSS dandanes kulturno precej mešana skupnost. Največ Judov živi v večjih mestih predvsem pa v Ljubljani (kjer je preko polovica vseh opredeljenih slovenskih Judov. JSS ocenjuje, da je v Sloveniji približno 500 - 1000 Judov, čeprav je članstvo precej manjše. Še vedno se Judje predvsem v državah kjer so maloštevilčnejši (kakor recimo v Sloveniji) neradi opredeljujejo kot Judje, saj je Šoa še vedno v živem spominu. Od leta 1991 pa se število Judov, ki se ponovno jasno opredeljujejo kot Judje vztrajno veča. Leta 1997 je JSS v Ljubjani nakupila prostore s pomočjo judovske organizacije imenovane American Jewish Joint Distribution Committee. Oktobra 1999 je Slovenija po dolgih letih dobila uradnega glavnega rabina, ki začasno še ne živi v Sloveniji temveč opravlja svoje dolžnosti s svojega sedeža v Trstu, kjer je še vedno nekaj judovskih družin slovenskega izvora.
V Lendavi je od nekdanje številčne Judovske skupnosti ostalo bore malo. Ohranila se je hiša v kateri je bival lendavski rabin in sinagoga. V Lendavi živi danes le en Jud - starejši gospod, ki je preživel Šoo. Poleg lendavske sinagoge se je ohranila tudi sinagoga v Mariboru. V Sloveniji pa je tudi nekaj Judovskih pokopališč. Ohranila so se stara pokopališča v Lendavi, Murski Soboti, Mariboru in Novi gorici ter nekoliko mlajše pokopališče v okviru ljubljanskih Žal. Bistvena težava, ki pesti slovensko Judovstvo je močna asimilacija. Mlajše generacije ne odraščajo v vednosti in zavesti svojih korenin in tako ali ne vedo za svoj Judovski izvor ali pa jim enostavno ne pomeni dovolj.